OTROŠTVO IN MLADOST
France Špelič ali očka Šmaverski, kot ga je poimenovala Marija, Kraljica miru, se je rodil 24. septembra 1927 v Šmavru na Dolenjskem v revni bajtarski družini očetu Francu in mami Frančiški. Sveti krst, sv. birmo in prvo sveto obhajilo je prejel v župnijski cerkvi sv. Jurija v Dobrniču. Otroške razposajenosti v igri France ni poznal. Ker je družina težko shajala, sta morala s sestro Anico kaj kmalu od doma za hlapca in deklo na razne kmetije, kjer so z njima večkrat slabo ravnali.
LETO 1942
France je imel po mami še starejšega polbrata Janeza, ki ga je imel zelo rad. Ko se je druga svetovna vojna razširila tudi v naše kraje, je France, še preden je dopolnil 15 let, po vzoru brata Janeza pristopil k partizanom. Kar nekaj časa sta bila v isti enoti in ob večerih tudi skupaj molila. Brat ga je odvračal od pobijanja in v njem vzbujal lepe človeške kreposti. Kasneje so ju ločili. Pomenljivo je njuno zadnje srečanje, ko mu je ob slovesu Janez dejal: “Samo to vedi, da Bog je!” Že takrat je postal Francetu “misijonar njegove duše”, čeprav so njegove besede dobile vidno moč šele čez čas. Za Janezom je nato izginila vsaka sled, prišla je le vest, da so ga ubili in čez leta, da je bilo to nekje pod Krimom, torej v bližini Kureščka. Tudi France je bil deležen napetosti in zasliševanj. Pristal je celo v zaporu. Spopadom se je rad izognil in večkrat je imel srečo, da je ostal živ. Nekoč je bil tako ranjen, da je za nekaj mesecev obležal hrom na bolniški postelji ter okreval v bolnišnici ter pri sorodnikih v Beli krajini. Ko je prišel k sebi, se je vojna končala.
MOŽ, OČE IN PARTIJEC
Kmalu po koncu vojne je dobil službo miličnika v Lukovici. V bližnji okolici je srečal Sido, ki je kmalu postala njegova žena. V lepem in ljubečem zakonu sta se jima rodili dve hčerki, Jelka in Zlata, Sida pa je imela iz prvega zakona sina Mirkota, ki je prav tako živel z njimi. Ker so Franceta oblasti preseljevale iz kraja v kraj, je pristal na študij na dvoletni višji oficirski šoli, ki ga je povzdignila v oficirja. Družina se je preselila v Begunje na Gorenjskem, kjer si je končno lahko ustvarila dom. France pa se je v uniformi počutil vedno bolj “nesrečnega”, zato je zaprosil (za premestitev) in postal učitelj v osnovni šoli. Vedno bolj so ga utesnjevala vsa načela partije, sestanki in nadzorstva.
KNJIGA Z RDEČO OBREZO
Nekega dne je pri sosedi naletel na “knjigo z rdečo obrezo”, ki ga je tako pritegnila, da jo je moral imeti. Seveda je šlo za Sveto Pismo, ki ga je soseda v strahu, da ga bo zažgal, s težkim srcem posodila. Slična zgodba se mu je ponovila še enkrat, tokrat pri drugem sosedu. Začel je prebirati to Sveto knjigo in čeprav ni veliko razumel, ga je nekaj gnalo, da je bral naprej. V globine njegovega srca so zarezale vrstice iz Janezovega evangelija: “Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.” (Jn 3,16)
Ko je tako po štirih letih prebiranja prišel do spoznanja, da ni “ne mrzel ne vroč” in da “služi dvema gospodarjema”, je sklenil zadevi narediti konec. Leta 1956 je tako napisal izstopno izjavo iz Partije, ki ga je stala skoraj življenja.
MUČENJE – UDBA
Ko so člani Komunistične Partije po več zaslišanjih videli, da ga ne bodo dobili nazaj zlepa, so ga izročili UDBI, ki ga je večkrat odpeljala neznano kam, golega privezala na strop ter mučila z elektrošoki, močno svetlobo, od katere je za kratek čas oslepel…, tudi udarcev ni manjkalo. Celotna družina se je znašla v pomanjkanju. Znašel se je na robu preživetja, tudi zdravje mu je odpovedovalo. In kar je najhuje: med komunisti je postal izdajalec, za vernike pa je bil še vedno označen kot komunist.
VRNITEV V OBJEM MATERE CERKVE
Njegovo iskanje se je nadaljevalo in na koncu je le našel oporo pri svojem sorodniku in birmanskem botru, Viktorju Zakrajšku, ki je bil župnik v Tržiču. Ko je ta videl, da France misli resno in ni vohun, ga je na Brezjah po zakramentu sv. Spovedi in sv. Evharistije pripeljal nazaj v občestvo Cerkve.
France je postal tako goreč za Gospoda, da bi najraje postal duhovnik. Ker pa je vedel, da je za družinskega očeta to nemogoče, se je vpisal na teološki študij z željo, da bi postal stalni diakon. Študij je moral prekiniti zaradi ženine težke bolezni, skleroze multipleks, ki jo je za dvajset let priklenila na posteljo. V teh letih je skrbel zanjo in njuna ljubezen se je ob tem še krepila.
MISTIČNI DOGODKI
Franceta je 23. decembra 1984 ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar posvetil v diakona. Služboval je najprej za kratek čas v Dovju, nato pa pri g. Simonu Fortuni v Bohinjski Bistrici. V tem času so se začela v njegovem življenju dogajati nadnaravna znamenja: najprej ekstaza, v kateri je videl mavrico nad pokopališčem, kjer je bila kasneje pokopana njegova vnukinja, nato prečute noči pred Najsvetejšim iz petka na soboto, kar ni bila ne “njegova želja, ne volja, ne moč”, Gospod pa ga je na tak način pripravljal na veliko poslanstvo. Leta 1987 je prvič obiskal Medžugorje in pri “kapeli prikazovanj” padel v nepopisen jok, ki se je zlil v stavek: “Marija, tukaj si me torej čakala!” Istega leta je prejel tudi Kristusove rane – stigme, najprej na čelu, nato rokah, nogah in na strani. Kasneje je izjavil, da ga to ne žalosti, ampak je vesel, da lahko tudi po daru trpljenja sodeluje pri Božjem odrešitvenem načrtu.
MEDŽUGORJE
Naslednjega leta, 1988, je ponovno obiskal Medžugorje in na Crnici zaslišal močan moški glas: “Ko boš našel svetinjo, križec in del rožnega venca, se bo začelo novo obdobje tvojega življenja!” To se je zgodilo leto kasneje, prav tako na Crnici, kjer je “slučajno” med skalami prijel za križec, na katerem je bila tudi svetinjica in del rožnega venca ter padel po skalah. Takrat je imel prvo srečanje z Marijo, Kraljico miru, ki mu je med drugim dejala, da bo postal duhovnik, kar se je po ženini smrti res zgodilo.
KUREŠČEK
Čez pol leta, 9. decembra 1989, je France spet poromal v Medžugorje in takrat mu je v videnju na Crnici Marija dejala, naj vabi ljudi v “Sinovo in moje Srce, kjer bodo našli mir, ki ga vsi tako potrebujete…” , obenem pa je tudi dejala: “Obnovite molitev na pozabljenem in zapuščenem kraju!” Njegov prijatelj, duhovnik Jože Razinger je po navdihu Sv. Duha takoj izjavil, da gre morebiti za Kurešček, kjer, je slišal, da so ruševine nekdanje cerkvice, kar je Marija potrdila v naslednjem sporočilu: “Pojdite na Kurešček!…” In tako se je majhna skupina romarjev 10. februarja 1990 podala na Kurešček, kjer so na ruševinah darovali sv. Mašo, med katero se je Francetu Kraljica miru prvič prikazala na tem kraju in obljubila, da bo to “milostni kraj, kraj ozdravljanja dušnih bolezni in ran. Kdor se bo na tem kraju z vero zatekel v moje in Sinovo Srce, bo ozdravljen in deležen miru, ki ga lahko dajo samo nebesa.” Poleg tega je naročila tudi, naj se obnovi cerkev in hiša, kamor se bo naselila kot kraljica miru in delila mir. Marija je vnela mnoga srca, ki so poleg redne molitve, bogoslužij, postavitve simbolov vere… obnovili cerkvico in kasneje še Marijino hišo. Oživeli so spokorna romanja za mir, ki jih je pričel ljubljanski škof Gregorij Rožman z verniki l.1940 in so zamrla za skoraj pol stoletja. To je postal praznik Kraljice miru. Po Marijinem naročilu so na Kurešček prihajali posebno ob prvih četrtkih, petkih in sobotah.
Marija je tako po o. Francetu Špeliču na Kureščku ponovno zanetila ogenj vere in molitve.
DUHOVNIK (NA VEKE)
V tem času je Francetu po dolgotrajni bolezni umrla žena Sida in tako ga je nadškof Alojzij Šuštar lahko posvetil v duhovnika. To se je zgodilo v Bohinjski Bistrici 21. novembra 1993. Novo mašo je obhajal na Brezjah s ponovitvijo na Kureščku. Kot duhovni pomočnik je deloval najprej pri g. Jožetu Razingerju na Javorniku pri Koroški beli, nato v Zalogu na Gorenjskem, kjer je srečal tudi gospo Anko, ki je postala njegova gospodinja vse do smrti. Skupaj sta se preselila na Žalostno goro nad Preserjem, čez kratek čas v Ljubljano in kmalu v Bošt na Bizeljskem.
MILOSTNI DAROVI
Na vseh teh krajih se je France srečeval z Marijo, Kraljico miru, ki mu je dajala sporočila za ves svet, veliko pa je tudi nenapisanega, kar je bilo samo zanj. V letih duhovništva je pomagal mnogim ljudem: po njegovi molitvi je več ljudi ozdravelo, mnogi pari, ki niso mogli imeti otrok, so jih lahko dobili, mnogim je pomagal z darom vednosti in predvsem s tihimi molitvami in darovanim trpljenjem, ki ga ni bilo malo. Najbolj od vsega pa ga je bolelo, da je bil v Cerkvi po tolikih letih od nekaterih ljudi še vedno nesprejet, označen kot “komunist” in “partijec”.
“VRNITEV K OČETU”
Dopolnil je 18 let duhovništva, ki so ga kljub nasprotovanjem zelo osrečevala. “Vrnil se je k Očetu” 10. aprila 2012, v 85. letu, v bolnišnici v Brežicah. Pokopan je bil 12. aprila 2012 na Bizeljskem. Zelo si je želel biti pokopan na Kureščku, zato molimo, da dozori čas, ko bo to mogoče. Postopek za beatifikacijo se še ni začel. Molimo tudi za to.
O njem je bil l. 2008 posnet dokumentarni film Vrnil se bom k Očetu, z istim naslovom pa je izpod rok Alojza Rebule že l. ? izšla tudi knjiga. Podrobnejše čtivo iz zakladnice njegovega življenja pa sta zapisala v romanu Ivana Vatovec in Rudi Mlinar, z naslovom: Iskalec žive vode (l. ?) in Vsa njegova križpotja (l. 2006). Vse omenjeno se lahko dobi v svetišču Kraljice miru na Kureščku.
Molimo za Francetovo duhovno dediščino!
FRANCETOVA MOLITEV
„In to je moja nenehna molitev:
Daj, Mati Božja, Kraljica miru, ki si obljubila: “Na tem kraju bom delila mir”,
milost vsem ljudem, do ušes in src katerih pride vest, da bi te sprejeli, da bi te poslušali in zaživeli. Vsa ta leta živim z velikim veseljem, pa tudi s potrtostjo, ker smo ti premalo hvaležni.
Mati Marija, pomagaj nam, da bomo to, kar po tebi prejemamo iz nebes,
resnično živeli, uporabili in prenašali blagoslov in luč življenja tudi na druge.“