IZ ZGODOVINE
Na Kureščku je gotovo že v 15. stoletju stala Marijina cerkvica. V času turških vpadov je bila okoličanom zavetišče in obramba pred napadalci. Tudi ime hriba spominja na tiste čase, saj so na njem kurili kresove in tako opozarjali na bližajočo se nevarnost.
Preprosta Marijina cerkvica je zaslovela zaradi posebne oblike češčenja Matere Božje. Legende, nekatere je ohranil tudi Valvazor v Slavi vojvodine Kranjske (1689), govorijo, da je Marija na Kureščku priprošnjica za mir, zato jo je ljudska vernost poimenovala Kraljica miru.
V začetku 18. stoletja so cerkvico povečali. Dobila je baročni videz. Slavo Kraljice miru na Kureščku so razširjali tudi člani bratovščine Marije Kraljice miru za Kranjsko, ki so imeli tukaj svoj sedež. Zanje je bila leta 1749 na vzhodni strani cerkve prizidana kapela. Kurešček je postal tudi samostojna dušnopastirska enota s stalnim duhovnikom, čeprav je ostal vključen v ižansko župnijo. V bližini cerkve je bila za stanovanje duhovnika zgrajena hiša.
Jožefinizem je prizadel tudi Kurešček. Bratovščina je bila odpravljena, romanja pa ovirana. Tudi potem ko je jožefinski pritisk popustil, je Kurešček ostal le še cilj romarjev iz bližnje okolice.
V slovensko cerkveno javnost je znova stopil konec poletja 1940. Na angelsko nedeljo je takratni ljubljanski škof Gregorij Rožman povabil vernike Ljubljane in okolice h Kraljici miru na Kurešček na spokorno romanje za mir. Odziv je bil velik. Tisoči so tisti dan zaupno molili za odvrnitev vojne. Skupaj s svojim pastirjem so obljubili, da bodo vsako leto romali na ta kraj in molili za mir. Obljubo so izpolnili samo enkrat, in to že v vojni vihri leta 1941.
Med drugo svetovno vojno so kraji okrog Kureščka še posebno trpeli. Veliko je bilo žrtev, vasi požgane. Cerkev je bila med vojno le lažje poškodovana. V prvih povojnih letih pa so neznanci uničili okna in vrata, sežgali klopi in raznesli večji del opreme.
Viharji so razkrili streho. Nihče je ni smel in si tudi ni upal popraviti. Cerkev je začela razpadati. Leta 1950 so iz nje rešili milostni kip in preostalo opravo. Na večer pred prvim majem 1970 se je pri kurjenju prvomajskega kresa vnel še zvonik. Od nekdaj lepe, s freskami okrašene baročne cerkve so ostali samo štrleči zidovi in vsako leto večji kup ruševin. Spomin na ta kraj molitve je bledel tudi v srcih ljudi. Le čedalje redkejši starejši ljudje so v gotovosti vere pričakovali dan Marijine vrnitve.
MARIJA SE VRAČA
V začetku leta 1990 se je Kurešček začel nepričakovano dvigati iz dolgoletne pozabe. Od ust do ust se je širila novica, da Marija sama vabi k obnovi molitve za mir in spravo »na pozabljenem in zapuščenem kraju«. Mož, ki je ta klic doživel, se je 10. februarja 1990 s prijatelji prvič odpravil k razvalinam. V trenutku zamaknjenja je slišal Marijino naročilo in obljubo: »Kraljica miru sem. Na tem kraju obnovite molitev. Tukaj se srečujte z mojim in Sinovim Srcem … To bo milostni kraj, kraj ozdravljanja dušnih bolezni in ran. Kdor se bo na tem kraju z vero zatekel v moje in Sinovo Srce, bo ozdravljen in deležen miru, ki ga lahko dajo samo nebesa.« Novica o nenavadnem Marijinem posegu se je hitro širila. Zvedelo se je tudi, da je mož, ki doživlja te mistične trenutke, diakon France Špelič (*1927 – †2012). Ljudje so začeli prihajati in moliti pri razvalinah. O nenavadnem dogajanju je bil obveščen tudi ljubljanski nadškof.
Verniki, ki so prihajali na Kurešček, so sami od sebe začeli zbirati darove za obnovo cerkve in jih prinašati župniku na Igu. Marca 1991 so se začela obnovitvena dela pod strokovnim vodstvom arhitekta prof. dr. Jožeta Kušarja.
Brez podpore državnih in cerkvenih ustanov in prošenj so se zbirala sredstva. Cerkev je zidala resnično čista ljubezen do Marije. V dobrem letu je odlični zidarski mojster Franc Pelko s svojo ekipo končal zahtevno delo in 30. avgusta 1992 je Marija na Kureščku dočakala veliko zmagoslavje. Sovraštvo jo je pregnalo s tega kraja, ljubezen in vera tisočev sta jo priklicala nazaj. Ta dan je množica Marijinih častilcev skupaj z ljubljanskim nadškofom dr. Alojzijem Šuštarjem pospremila milostni kip v obnovljeno in na novo blagoslovljeno svetišče.
Naslednje leto je cerkev dobila tri bronaste zvonove. Darovali so jih častilci Kraljice miru iz Švice. Leta 1994 so v cerkvi zasvetili novi lestenci, za stranske oltarje pa je akademski slikar Lojze Čemažar naslikal sliki Žalostne Matere Božje (v spomin vsem nedolžnim žrtvam vojnih spopadov) in Jezusovega Srca. Za letni praznik Kraljice miru leta 1995 so bile v cerkvi postavljene in blagoslovljene orgle, delo Škofijske orglarske delavnice v Mariboru, leta 1997 pa je takrat že upokojeni nadškof dr. Alojzij Šuštar blagoslovil odkupljeni in prenovljeni romarski dom (nekdanji Planinski dom), ki služi tudi za duhovna srečanja.
V svetem letu 2000 je slikar Lojze Čemažar v zunanji kapeli naslikal fresko, ki predstavlja svetniške osebnosti, pomembne v zgodovini krščanstva na Slovenskem. Zadnjo nedeljo v avgustu leta 2000 jo je blagoslovil beograjski nadškof mons. Stanislav Hočevar. Urejena je bila tudi okolica. Za slovesnosti na prostem je bila postavljena lična uta, ob cerkvi pa zgrajena kamnita ograja s klopmi. Romarski obisk na Kureščku je navadno povezan tudi z molitvijo križevega pota. Pot, na kateri so postavljene postaje križevega pota, je pokazal France Špelič, kakor jo je videl v mističnem zamaknjenju.
Na Kureščku je prav v času velike nevarnosti, pa tudi novih možnosti za naš narod zagorel mogočen kres. Prižgala ga je Marija, kraljica in pomočnica Slovencev. Kliče nas, naj spet odkrijemo vrednote evangelija. Boljši svet bo zrasel samo iz modrosti, katere nas uči Marijin zgled vere in zaupanja v Boga. K temu nas vabi Marija sama s sporočilom, ki je zapisano že v evangeliju: »Kar koli vam reče, storite« (Jn 2,57).